Teči torej. Preprosto kot reka.
Od izvira pa do izliva.
In ne pozabiti, kako so lepa naročja vrb,
kamor skriva pesmice veter,
in obzorja nedosegljiva.
(Pesem o reki)
Naj ne pojdem mimo tebe,
naj te moja roka najde,
biser, in posluša,
kako v tesen svet vkovana
diha ujeta duša oceana.
(Školjka)
Na svetu si, da gledaš sonce,
na svetu si, da greš za soncem,
na svetu si, da sam si sonce
Voda in veter – nerazdružen par.
Med njima so prečudovita stanja
dotikanj, božanj, milih ljubkovanj,
napor nenehnega zapeljevanja,
visoka pesem čutnosti in sanj.
(Vetrnice)
Pridi ljuba, na večer
k meni v sanjajoče griče,
vse te vabi, vse te kliče:
zemlja, rože, mrak in mir.
(Vabilo)
Ljubim večere, ko zdrsi v škrlat
poslednja luč. Ob robu dneva vztraja
na nebu kot na listini pečat
ljudem obljubljena podoba raja.
(Beseda)
Ti si za zmeraj mlad
veter v polju, zvezda na nebu.
(Slovenske pesmi)
Ostani pri meni, ptica,
ne leti na južno stran,
ko se razraste po meni tišina;
ne bi rad umrl sam.
(Samota)
In vse je kot v že znani pradavnini.
Odhod. Čez polje. V dvoje. V mesečini.
(Sopotnica odhoda)
Ni sol. Je slana solza bolečine,
ki lega čez in čez, čez vse soline.
(Solza)
Po svoje vsak prebira knjigo stvarstva.
A ona kot nikoli prazna dlan
še ob slovesu, ko umira dan,
da zadnji dar ti svojega bogastva.
(Knjiga stvarstva)
Daleč so moja polja. Pusta in sama.
Daleč je mali, kamniti svet.
In daleč si ti. Med nama
so tuji obrazi in blodnje minulih let.
(Materi)
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne polic,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice.
A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega krova,
poskusi vnovič in zopet in znova.
(Popotnik)
Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu…
Vsak tiho zori
počasi in z leti,
a komor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.
A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže…
(Pesem o zvezdah)
Šel sem večeru naproti
in sem bil sam večer.
(Večer)
Majhna, čisto majhna pesem je šla
o prvem mraku
po ozki stezici
in se izgubila v polju zelenem.
Kdo ve, diši zdaj po trobenticah,
ali po maku,
diši po plavici,
ali po vsem izgubljenem?
(Vprašanje)
Ni vse tako kot se zdi brezskrbno, veselo.
Mnogim se je življenje zapelo, da človeka boli.
In naprej ne gredo, a nazaj ni poti.
Kakor na mestu drevo štejejo svoje dni…
(Tam na koncu polja)
Ljubi trave, tiste mehke,
ki šumijo na ravnini,
tiho, mehko kakor v srcu
polpozabljeni spomini.
(Ljubezenska uspavanka)
In sva kot dva galeba, dve čigri, dva glasova
v tišini jutra, dva otroka in dva grobova.
(Čez soline)
Vrnite se, ptice, temu domu vrnite
vonj po obljudenem in vanj prinesite
s toploto juga oljko miru…
(Ptice)
V srcu, če je ta pravo,
je zmeraj prostora
za tisoč imenitnih stvari,
ki jih ljubiti mora
vse, kar živi.
(Srce)