vloga-prebavnih-encimov

Prebavni encimi

Vsa hrana, ki jo zaužijemo se v naših prebavilih razgradi in pomeša s črevesnimi sokovi eksokrinih žlez, ki vsebujejo prebavne encime. Brez njih bi razvoj organizma potekal prepočasi, da bi bil lahko koristen celicam. Prebavni encimi so namreč beljakovine ali ribonukleinske kisline (RNK), katerih najpomembnejša naloga je uravnavati kemične reakcije v organizmih.

Prebavni encimi delujejo organizirano in specifično in kot katalizatorji pospešijo kemijsko reakcijo v vseh naših celicah. Odgovorni so za hitro predelavo in razgradnjo hrane, ki jo mi zaužijemo, medtem ko celice te razgrajene posamezne sestavine absorbirajo in uporabijo. Dostikrat se premalo zavedamo, kako pomembni so encimi v našem življenju. Vsaka napihnjenost, krči, vetrovi in driska so lahko opozorilo, da je nekaj v telesu narobe.

Naloge prebavnih encimov

Če encimov ne bi imeli v našem telesu, bi bile snovi za naše celice nedosegljive. Tako bi celice umrle in posledično temu tudi mi, zato se je potrebno zavedati in pozornost posvečati tudi prebavi. Prebavni encimi so odgovorni za predelavo in razgradnjo hrane. Če teh ni, je presnova onemogočena, hranila pa do celic sploh ne pridejo.

Produkti, ki jih prebavni encimi razgradijo, se preko črevesne sluznice absorbira v kri in od tu dalje raznese po telesu v posamezne organe in celice. Tu poteka presnova hranil, ki vse to izkorišča za energijske potrebe in obnovo telesa.

Da naša prebava deluje čim boljše, je za to odgovornih več vrst prebavnih encimov, ki imajo specifično vlogo za razgradnjo točno določene molekule. Ti se nahajajo v različnih delih prebavne poti.

Med glavne vrste prebavnih encimov štejemo amilazo, lipazo, proteazo in nukleazo. Nekatere izmed njih med potovanjem po prebavilih izločajo žleze slinavke v ustih, želodčne celice, celice v tankem črevesju in pankreasu.

Prebavni encimi, ki razgrajujejo ogljikove hidrate in maščobe

Eden najpomembnejših encimov je amilaza, ki razgrajuje ogljikove hidrate v enostavne sladkorje. Ko zaužijemo hrano bogato z ogljikovimi hidrati, z amilazo bogata slina pride v stik že v ustni votlini. Prav tako je prisotna tudi v pankreatičnem soku, ki ga izloča tanko črevo.

Za razgradnjo maščob so odgovorni prebavni encimi lipaze. Razgradnja se začenja v želodcu s pomočjo želodčne lipaze, ki se razlikuje od pankreatične in je aktivna pri PH 4,5 -5,5. Lipaza se sprošča po obroku, njeno delovanje je v fizioloških pogojih majhno, a postane pomembno ob pomanjkanju pankreatične liipaze.

Razgrajujejo tudi beljakovine

To je skupina prebavnih encimov, ki razgrajuje beljakovine oz. proteine. Ti se nahajajo predvsem v mesu, oreščkih in mlečnih izdelkih. Te encime proizvajata želodec in trebušna slinavka, zaradi tega se prebava prične kasneje in nižje v prebavnem traktu kot pa prebava ogljikovih hidratov.

Prebavni encimi proteaze razgradijo proteine do peptidov in aminokislin, ki so esencialane za delovanje vseh celic v telesu. Med najpomembnejšimi proteazi sta v človeškem telesu pepsin in peptidaza. Pepsin ima ključno vlogo pri uravnavi sekracije želodčne kisline. Zadnji prebavni encim, ki razgrajuje nukleinsko kislino je nukleaza, katero v svojem soku vsebuje trebušna slinavka. Ta razgrajuje DNK in RNK ter cepi vezi med posameznimi gradniki nukleinskih kislin vse do nastanka nukleotidov.

Pomanjkanje prebavnih encimov

Če v telesu ne bi imeli encimov, potem ne bi mogli izkoristiti hrano kot vir energije. Ta bi postala naše breme, saj neprebavljena odpotuje iz tankega v debelo črevo in tam vre ali gnije. Zaradi tega nastajajo plini, ki naše telo zastrupljajo. Pri vretju nastajajo etri in alkoholi, ki zastrupljajo jetra. Prav tako plini v prebavilih povzročijo kislo okolje, ki prija glivicam, ki se veselo razmnožujejo in povzročajo težave.

Najpogostejše težave, ki jih povzročajo prebavni encimi, so celiakija, kronični pankreatis, rak trebušne slinavke, kirurška odstranitev dela trebušne slinavke, cistična fibroza in motnje v obtoku žolčnih kislin. Zaradi pomanjkanja prebavnih encimov so težave pri ljudeh različne, zaradi tega je zdravljenje pri vsaki od teh težav v prvi vrsti odvisna od vzroka nastanka.

Kako si lahko pomagamo pri pomanjkanju prebavnih encimov?

Terapije so usmerjene k nadomeščanju različnih hranilnih snovi in zdravljenju bolezni, ki je to povzročila. Pri boleznih trebušne slinavke se prebavni encimi nadomeščajo z amilazo, lipazo in proteazo.

Celiakija zahteva brezgluteinsko dieto, pri laktozni intoleranci se je potrebno izogibati mlečnim izdelkom. Prva pomoč pri pomanjkanju encimov se nahaja predvsem v vaši disciplini prehranjevanja, v veliko pomoč so vam tudi številni prehranski dodatki.